Rad jem ribe in druge prebivalce morja: ježke, hobotnice, vse vrste rakov in školjk (razen zaščitenih!), morske polže, morska jajca in kar je še užitnega v morju. Prav za vsako od naštetih bitij imam zgodbo, od morskega jajca in njegovega zelo intenzivnega okusa po jodu, ki nam ga je prvič ponudil italijanski potapljač na dalmatinskem otoku, slastnih jeter morske žabe z istega otoka, ob katerih postane foie gras (gosjih jeter sicer ne jem več) pravi malček, pa še živih škampov, ki so mi jih postregli v Opatiji (moja najbolj boleča kulinarična izkušnja) in so bili božanski, do prvega romba, ki sem ga pred desetletji spekel z zelenjavo in krompirjem v pečici po takrat lastnem inovativnem receptu. Potem so bili tu še kilogram in pol težki cipelj, ki sem ga ponosno spekel na žaru, ne da bi ga zarezoval, prvi fi sh & chips v Londonu, piramide školjk na atlantski obali in ne najbolj okusni jastogi v Montrealu ter seveda sardele, skuše, lignji, hobotnice in kar je rib, pripravljenih v pečici, na žaru, v olju, na šavor, kuhanih, surovih, s prilogami ali brez njih.

Ja, rad jem ribe, če so sveže, pravilno pripravljene in če niso polite s tržaško omako, ki so jo nekoč verjetno namenili ne prav svežim ribam, da bi prekrili njihov okus. V Trstu seveda tržaške omake ne poznajo, kar je logično, saj tam cenijo ribe.

Kar zgrozim se, ko vidim, da čudovito belo ribo prelijejo s česnom in peteršiljem. To že meji na zločin. Od nežnega okusa ribe ne ostane nič. Vem, da o okusih ne razpravljamo, a vendar se pri tržaški omaki ne dam.

Hudo mi je, ko slišim koga reči Ribe mi smrdijo ali pa Rib ne maram, še prav posebej, ko to rečejo tekmovalci kuharskih šovov, nutricionisti, profesionalci in ljudje, ki bi morali razumeti barvito paleto okusov hrane. Odločno trdim, da sveže ribe dišijo. Vabljivo dišijo po čistem morju, v katerem plavajo, in prav vabljiv vonj je tisti, po katerem prepoznamo res svežo ribo in jo ločimo od tiste, stare dan ali dva, ki ima sicer prijeten vonj, ali pa še starejše, sicer še užitne, ki nas že kak teden gleda iz gostinskega hladilnika.

Sam kupujem res sveže ribe ali pa tovarniško zamrznjene, ki jih običajno zamrznejo takoj po ulovu, še na ribiških ladjah. Tudi ribe, vzgojene v dobrih ribogojnicah, so običajno enako okusne kot divje, pa še večja verjetnost je, da so res sveže.

Jejmo ribe s pazljivostjo in občutkom. Ribe imajo nežno meso, ki je sočno, če le ni prepečeno (kar se dogaja prepogosto). Izbirajmo recepte, ki pustijo ribam primat v okusu, in seveda, čuvajmo morje, saj v njem ribe živijo.