Hrana se je že podražila in pravijo, da se bo dražila še naprej, najmanj pol leta, potem pa, kdo ve? Vzrok so višje cene naft e in drugih energentov. Ko se takole naivno ozrem okoli sebe in pogledam na domači vrt, se vprašam, kaj ima cena naft e z mojo solato pa tistimi kravami, ovcami in kozami, ki se pasejo po pašnikih okoli mojega doma. Gledam oglase za številne slovenske označbe hrane – vse je bio, domače, naravi prijazno … Slike in fi lmi, ki spremljajo oglase, kažejo idilo, ki jo lahko vidim skozi okno svojega doma. Kje je tu naft a, energija, razen za električnega pastirja in tistega pastirja, ki se pripelje na mopedu preverit svojo živino in drobnico?

Vsi vemo, da nas obdaja več svetov in vsi so realni, eni bolj, drugi manj. Slovenci smo narod vrtičkarjev in malih odgovornih kmetov. To je en svet. Smo pa tudi kupci v trgovinah, kjer načeloma kupujemo odgovorno pridelano hrano naših podjetij in velikih farm, ki se ob podpori države ponašajo z označbami kakovosti, ki zagotavljajo nadzor nad pridelavo in rejo in jim bolj ali manj upravičeno zaupamo. Ti pridelujejo hrano v velikih količinah, na odgovoren način, ki se lahko vsaj približa tistemu, kar promovirajo v medijih. To je drugi svet. Imamo pa tudi poceni hrano slabše kakovosti zares množične proizvodnje, predvsem iz uvoza, ki najverjetneje v Sloveniji ne bi pridobila certifikatov

za prodajo. A ker smo enoten evropski trg, zadostujejo dovoljenja za skladnost z evropskimi predpisi, izdana v kateri koli članici. To je tretji svet. Vsi smo že videli oddaje in brali o goljufi jah z oljem, mesom, siri, medom. Ti izdelki so tudi na naših policah. Vsi poznamo razliko med solato z vrta in tisto, pridelano na velikih plantažah, ki se prsti ne dotakne, saj korenine plavajo v hranljivi raztopini, za fotosintezo poskrbijo luči, za toploto pa ogrevanje. Pa živali, pri katerih že potencialne okužbe odpravijo z antibiotiki. No, takšna hrana je tista, ki je v največji meri odvisna od energije: energije za gretje toplih gred, energije in naft e za izdelavo gnojil, škropiv, za prevoz … Takšna hrana se seveda mora podražiti. Tista Liska in Keka in solata iz prvega odstavka z energijo nimajo kaj dosti opraviti. Žal pa bo tudi njihova cena nekoliko poskočila.

Kaj lahko storimo mi? Pozanimajmo se, kakšno hrano kupujemo, kje je pridelana in kdo opravlja nadzor nad kakovostjo. Če je vse to v Sloveniji, je verjetnost, da smo opravili dober nakup, večja.

Kupujemo avtomobile, pohištvo, telefone, kozmetiko, običajno dražje, kot jih potrebujemo, in ne gledamo na ceno, pred nakupom podrobno preberemo navodila in specifi kacije. Medtem pa hrano pogosto kupujemo predvsem po kriteriju cene. Ali res razumemo, da hrano jemo?