Čeprav bo morda komu zvenelo grobo, celo neprimerno ob vseh tegobah, ki jih doživljamo, a zares jih neskončno pogrešam. Gostilne, restavracije, bistroji so prostor lepih trenutkov, druženja, sproščenih klepetov in dobre hrane. Pogrešam sprehajanje po jedilnem listu, ko nikakor ne morem izbrati, ker bi v resnici rada pokusila vse (zato čakajoči v moji družbi včasih malo zavijajo z očmi), in nazadnje največkrat prosim, da kuhar izbere namesto mene. Pogrešam pogovor z natakarjem – o jedeh, o obisku, o vinih, o novostih (pa čeprav nekateri v moji družbi malo zavijajo z očmi). Pogrešam stik s kuharjem, ko zadovoljna odhajam iz polne restavracije in se za hip odprejo vrata kuhinje, ko sta dovolj samo pogled v oči in rahel nagib glave: »Spet je bilo odlično!« in na drugi strani: »Hvala ti za obisk!« Pogrešam, ko se kuhar po napornem dnevu v zapackani obleki s kozarcem malvazije usede k naši mizi in razlaga o dobaviteljih iz sosednje vasi, ki jih moramo

nujno spoznati. Pogrešam dogodke, kulinarične večere, vinske degustacije, dobrodelne večerje, otvoritve restavracij, festivale, podeljevanje nagrad najboljšim gostincem – v živo! Ob virtualni razglasitvi letošnjih nagrad Gault&Millau Slovenija, ki sem jo med potjo spremljala prek mobilnega telefona, sem šele spoznala, kako zelo vse to pogrešam. Krasno podelitev so posneli, a veselega vriska in iskrenega aplavza ob razglasitvi ni mogoče nadomestiti. Če pomislim, da sem pred enim letom tarnala, da je dogodkov preveč in da bi večer raje presedela na kavču, bi se zdaj najraje ugriznila v jezik za nazaj! In nikar mi ne recite, da bomo še to pomlad spet v gostilnah, saj verjamem, da boste res; mene pa takrat čakajo novi izzivi in kup majhnih pleničk. Pomladi se neizmerno veselim, a vsi vemo: z dojenčkom greš v gostilno sicer lahko, ni pa lahko. Pa bom našla pot, ker kulinarika je način življenja.