Letos so ocenjevalci Michelinovega vodnika na seznam uvrstili 53 slovenskih gostiln in restavracij. Sedem jih ima zvezdice, sedem so jih priporočili kot izvrstno razmerje med kakovostno ponudbo in sprejemljivo ceno, še 39 pa so jih priporočili.

Tako kot pri vsakem ocenjevanju so tudi pri tem mnenja deljena. In to ne po slovensko, kdo je dobil priznanje, pa si ga ni zaslužil, temveč kdo bi ga še moral dobiti – takšnih je po mnenju komentatorjev še veliko.

Najpogostejše mnenje v javnosti je, čemu trošimo denar za takšna ocenjevanja, saj gre za ekstravaganco, ki ni namenjena večini gostov. Kot opravičilo sledi odgovor, da gre za promocijo Slovenije kot kulinarične destinacije za premožnejše in kulinarično ozaveščene goste.

To je pomembno, a gotovo ni najpomembnejše.

Ključno je, da ti posamezniki, ki se trudijo v kulinariki doseči vrh, tudi tisti, ki niso uvrščeni na visoka mesta na pomembnih ocenjevanjih, spreminjajo kulturo hranjenja, prispevajo k novi slovenski kulinariki in predvsem delujejo lokalno, a z globalnim učinkom in prepoznavnostjo.

Prav vsi so vpeti v svoje okolje, s svojim delom in inovativnostjo spodbujajo dobavitelje, najpogosteje lokalne kmetije in druge proizvajalce kakovostnih surovin.

Da so dosegli vrh, so prehodili dolgo pot izpopolnjevanja, kreativnosti, sestavljanja ekipe, dobaviteljev in predvsem sledili

zamislim, ki jih vsebinsko ločijo od drugih. Mislim, da je bila za vse pomembnejša pot kot cilj, ki so ga dosegli.

Njihovo delo ima odločilen vpliv na vso slovensko kulinariko, tudi na ‘domače’ gostilne, ki jih imamo po anketah Slovenci najraje. Porcije so postale manjše, a dovolj velike, vedno več je lokalnih sestavin, jedi so postrežene na lepih krožnikih, lepo sestavljene, manj je maščob, škrobnatih živil, več zelenjave, postrežene pijače ob jedeh so kakovostnejše.

Tudi v domači kuhinji se vedno bolj trudimo z inovativno kuhinjo in razmišljamo o hrani. Ne jemo zgolj zato, ker smo lačni, ampak tudi zato, ker v hrani uživamo, smo kreativni v pripravi in razmišljamo, katero in kakšno jed bomo pripravili.

Na spletu sem po naključju naletel na anketo, po kateri je le nekaj odstotkov anketirancev že obiskalo zvezdično restavracijo, nekaj več odstotkov si jo želi obiskati (enih in drugih skupaj je okoli 10 odstotkov), velika večina pa ima raje dobro ‘domačo’ gostilno. Mislim, da se ne zavedajo, da je ‘domača’ gostilna boljša tudi zaradi tistih, ki krojijo sam vrh kulinarike, čeprav na prvi pogled delujejo zelo ekstravagantno.

Vsem radovednežem in iskalcem dobrih okusov priporočam obisk katere od ocenjenih restavracij. Obisk je lahko omejen le na kosilo, ki je cenovno sprejemljivo, izkušnja pa je kljub temu zanimiva.

Z zvezdicami nagrajeni kuharji ne svetijo z neba, vpeti so v svoje lokalno okolje in kuhajo za nas.